Temeljna linija, ki obdaja Jurijevo glavo, je krog, kot znamenje svetništva (avreola). A takoj opazimo dvoje. Ta krog ni matematičen, ni (po)poln. Svetništvo ni popolnost. Je Božje delo, ki izgrajuje moj zelo nepopolni, človeški trud. Drugo, kar opazimo, je interakcija med krogi. V »Jurijev« svetniški krog »vstopajo« tudi drugi krogi. Svetništvo je skupna pot, svetništvo se udejanja v občestvenosti.
Zgodba grafične podobe
Zato je Jurij izrazito zazrt v enega teh krogov, kakor na na naši oltarni upodobitvi ljubeče zazrt v Marjetico. Ne gleda opazovalca. Upodobitev ni Jurijeva poza, ni selfi, ni izumetničena studijska postavitev, ampak je ujet trenutek. Trenutek, v katerem lahko slučajno opazujemo ljubezen. Ljubezen je sočutna zazrtost v bližnjega. Hkrati pa ljubezen dobiva svojo moč iz odnosa. Jurij je zmagal, ker se je boril zanjo. Odnos ga je motiviral.
Podoba posega tudi na polje tradicionalne Jurijeve ikonografije: Čelada kot del vojaškega oklepa spominja na njegov zgodovinski poklic, na njegovo identiteto. Svetništvo ne pomeni odmika, ampak se uresničuje v mojem konkretnem poslanstvu, v mojem konkretnem vsakdanu.
Za Jurijevo glavo je upodobljeno zmajevo krilo, zmaj je bila tista ikonografska figura, ki je že od prve upodobitve svetega Jurija upodabljala skušnjave. Sveti Jurij je zmaja premagal le v legendah. V resnici je premagal skušnjavo. Zato se zmajevo krilo prekriva (sovpada) tudi z Jurijevim oblačilom. Skušnjava, ki jo moram premagati, je v meni. Je tista notranja sila, ki me vleče stran od mojega bistva, stran iz mreže odnosov, me skuša odvrtniti od Očetovega objema.
Jurijeva sulica to zmajevo krilo, skušnjavo torej, prebada, s čimer upodobitev – ob ključni vlogi Božje milosti – namiguje tudi na pomen volje, človekove odločitve.