Sveti Jurij

Sveti Jurij je bil rojen okrog leta 280 v ugledni krščanski družini v Kapadokiji v Mali Aziji. Tudi njegov oče je bil mučenec za svojo vero. Po očetovi smrti je mati skupaj z Jurijem odšla v Palestino.

Jurij se je spoprijel s tedaj običajno kariero za mladega plemiča: pridružil se je rimski armadi, kjer je s svojimi sposobnostmi ter svojim šarmom, privlačnostjo, milino in očarljivostjo hitro napredoval. Cesar ga je zaradi tega kmalu postavil na ugledni položaj.

Po nekem izročilu je potoval tudi po Evropi in obiskal nekatere tedaj znane krščanske cerkve. Ko pa se je vrnil nazaj na Vzhod, je tam že vladal Dioklecian, ki je pričel z izredno krutim viharjem preganjanj kristjanov.

23. februarja leta 303 je Dioklecian izdal formalni edikt proti kristjanom. Ukaz je bil objavljen naslednji dan ja javnem mestu in se je glasil: »Vse cerkve je treba porušiti in jih izravnati s tlemi. Vse svete knjige je treba zažgati. Vsak visok in odličen čin, ki ga nosi kateri koli kristjan, je razveljavljen, vsak kristjan pa ne le degradiran, ampak so mu s tem odlokom odvzete vse javne pravice. Vse kristjane, ki niso v uradni službi, je treba zasužnjiti.«

Nekateri viri poročajo, da se je pogumen mlad mož Jurij odpravil na javno mesto, kjer je bil ukaz izobešen, ga prebral ter ga vpričo vseh strgal in vrgle stran. Seveda so ga nemudoma aretirali in odpeljali pred Dioklecijana.

Še preden pa je storil to dejanje, je osvobodil vse svoje sužnje, prodal vse svoje imetje in ga razdelil ubogim ter se tako osvobojen vsega pripravil na mučeništvo.

Ko je ugledni vojak Jurij stopil pred cesarja Dioklecijana, mu je očital, da ne ravna pravilno, ko se tako poniževalno obnaša do kristjanov in jih namerava preganjati.

Cesar ga je hotel odvrniti od njegovih načel in mu je v ta namen obljubljal napredovanje v cesarskih službah. Jurij pa ni pokazal niti najmanj zanimanja za te ponudbe. Zato mu je cesar pričel groziti z najrazličnejšimi mučenji in naposled ga je dal zapreti.

Cesar je pomislil, da Jurija očitno ne bo mogla od njegove vere speljati nobena druga stvar, zato ga je skušal zvabiti v greh. V jetniško celico mu je zato poslal zelo lepo dekle.

Sveti Jurij pa je vso noč molil. In lepo mlado dekle – namesto, da bi zvabila Jurija v greh – se je do jutra celo spreobrnila in pričela verovati v gospoda Jezusa. Ko so cesarjevi možje prišli zjutraj ponjo, je z velikim pogumom oznanila, da se pridružuje krščanski cerkvi.

Zatem so Jurija strahovito mučili z najrazličnejšimi pripomočki in čeprav bi po vseh razumnih pričakovanjih moral umreti, ga je Gospod reševal tako da je bil cesar prepričan, da je Jurij čarovnik in uporablja magijo.

Med drugim so mu dali piti čašo s strupom. Potem ko je nad njo z globoko vero naredil znamenje križa, mu pijača ni prav nič škodovala. Možje so cesarju poročali, da se Jurijeva čarovnija skriva v znamenju križa. Zato so mu slednjič zvezali roke na hrbtu in mu dajali piti strupa. Pa je molil in z glavo naredil znamenje križa in spet mu niso mogli do živega.

Dioklecijan je bil že prav prevzet, vendar od svojih načel ni mogel odstopiti. In vendar je Juriju še enkrat ponudil rešitev. Daruje naj rimskim bogovom, pa bo svoboden, mu je obljubil cesar. Ko je tudi v rimski tempelj stopil z znamenjem križa in ni hotel niti pomisliti na darovanje poganskim malikom, so mu naposled odsekali glavo.

Sveti Jurij in zmaj

Vsi poznamo legendo o svetem Juriju. Na večini upodobitev ga vidimo v družbi zlohotnega zmaja. Jurij kot vojak na konju z večjo ali manjšo lahkoto s sulico zabada zmaja in tako rešuje deklico, ki je bila na tem, da jo zmaj požre.

Ta legenda izhaja po prepričanju strokovnjakov iz neke zelo stare ikone, na kateri je naslikan sveti Jurij v tej podobi. Strokovnjaki so prepričani, da je ikonograf želel upodobiti Hudiča in njegove skušnjave mu je dal podobo zmaja. Jurij, s tem ko priča za Jezusa in njegovo vero, s tem, ko je prosojen za Božjo milost, uničuje Hudiča in njegovo delo. Božja milost zmaguje.

Zanimivo pa je ob tem, da praktično na nobeni upodobitvi svetega Jurija, zlasti na prvotnih ikonah, ne vidimo zmaja, ki bi bil že pokončan. Na večini je zelo ranjen, piha ogenj in se zvija, vendar je še vedno živ.

In smo spet pri veliki noči in pri našem odrešenju. Jezus je zmagovalec nad zlom in Hudičem, a hudič je v zgodovini še vedno prisoten. Apostol Peter je zapisal: »Hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri.«

Tisto pa, kar nas lahko navdaja z neizmernim upanjem, tisto, kar nam daje razlog za eshatološki optimizem, kakor bi se izrazil naš veliki Alojz Rebula, pa je dejstvo, da se Hudič na koncu ne bo smejal. Hudič je že premagam. Sulica Božjega se je zarila v njegovo lažno in hinavsko naravo in to, kar dela še sedaj z nami je v najboljšem primeru krik in krutost ranjene zveri. Jezusov križ je postavljen v središče njegovega delovanja, v središče njegove narave. Zdaj se zmaj še zvija, a njegov konec je znan. Uničen bo in ob koncu bo Bog vse v vsem.

Meni