Naše poslanstvo

Smo Jezusovi učenci in skušamo biti Njegovi pričevalci. V našem trenutku zgodovine prepoznavamo svoje poslanstvo: »Na poti – objeti – z upanjem.« In kje najdemo moč za to? V čutenju, da smo tudi sami »Na poti – objeti – z upanjem.«

Na poti.

Nova podoba naše župnije hodi z roko v roki z obdobjem iskanja sodobnega poslanstva naše župnije, ki sovpada z iskanjem polanstva naše lokalne Cerkve in s sinodalnim procesom, na katerega nas je povabil papež Frančišek. Ta pot ne bo le proces treh let, kar sinodalni proces traja, ampak je način Cerkve. Skupaj smo na poti, skupaj hodimo proti cilju in vsak od popotnikov je pomemben. Nekateri z bolj ključno vlogo. Nekdo ima v roki zemljevid, drug kompas. Nekateri so zelo dobri v opazovanju okolice in znamenj. A tudi tisti, ki poskrbijo za vzdušje in tisti, ki nosijo hrano za na poti ali večje čutare z vodo so ključni. Na poti srečujemo tudi druge popotnike. Ob njih se ustavimo, pokramljamo, izmenjamo izkušnje in aktualne informacije in se tako opogumimo. Neverjetno, kako olajša korak kaka dobra šala, ki jo kdo mimogrede strese iz rokava. In kako čudovito je imeti sopotnike, ko pot postane zahtevna. Ko se znajdemo v megli. Ali ko pridemo do izjemno strmih, prepadnih in izpostavljenih odsekov, kjer je iz nahrbtnika treba vzeti vrv in moramo drug drugega varovati.

Objeti.

Včasih se objamemo, ker je vesela družba. Objeti skupaj zapojemo, nazdravimo. In iz objema se zasliši še navdušen vrisk. Kdaj drugič objamemo, ker je to najboljši in edini način, kako bližnjemu, ki mu je življenje naložilo težak križ, ta križ vsaj malo poprijeti in olajšati breme. Čudovito je, ko se v skupnem objemu začuti družina. Ali pa družina prijateljev okrog večernega ognja pod zvezdnim nebom. Nekaj najlepšega in najbolj svetega je, ko se objameta mož in žena, potem, ko sta si izrekla obljubo neminljive zvestobe. Ali pa potem, ko je bila ta obljuba ogrožena, pa sta si odpustila, se objela in skupaj gresta dalje. Veliko podob ima objem. A vselej pomeni, da mi je mar. Objamem te, ker mi pomeniš, ker si mi dragocen.

Skriva pa v sebi beseda »objeti« dve slovnični obliki. Naša naloga, naše poslanstvo je – »objeti«. Torej – kot smo dejali – s sočutjem in ker mi je mar biti bližnji.

A to lahko počnemo zato, ker smo že prej bili »objeti«. Ta pasivna oblika pripoveduje o temelju naše ljubezni, ki je Očetova ljubezen. On nas prvi objema od prvega trenutka bivanja dalje. Še tesneje smo priviti v njegov očetovski objem od zakramenta krsta dalje. In vselej, ko se iztrgamo iz njegovega objema in gremo po svoje, ostaja tam … ostaja blizu … nam pošilja znamenja svoje ljubezni … in čaka, da bomo v svobodi naredili korak nazaj domov in nam bo znova dejal: »Sin moj, hči moja … vse, kar je moje je tvoje …« Čaka, da se mu bomo znova pustili – objeti.

Upanje.

Je ena od treh božanskih kreposti. In je veliko več od praznega optimizma. Upanje ve, da bo na koncu vse dobro. In krepko pljune v roke in za to tudi kaj naredi. Upanje ve, da bo na koncu vse dobro, ker bo na koncu »Bog vse v vsem«. A ne gleda križem rok. Ne dolgočasi se. In ne jadikuje. Res si ne zatiska oči pred vsem mračnim in umazanim. A želi gledati luč. In z lučjo resnice osvetljuje kotičke bivanja in srca, ki so ujeti v zlo, umazanijo in greh. Upanje ohranja tisto otroško, ki ga razveseli metuljev let in drobna cvetica. Ohranja tisto otroško, ki obstane z odprtimi usti pred mogočnim drevesom in pred skrivnostjo neskončnega Boga. Upanje ohranja tisto otroško, ki je celo rahlo naivno, a ne zato, ker bi si zatiskalo oči pred resničnostjo zla, ampak zato, ker ve, da je konec koncev vse – in smo vsi – v Božji roki. In da bo Oče naredil tako, da bo na koncu vse dobro in prav.

Pot. Objem. Upanje.

Vsak po sebi je ključni temelj, hkrati pa se med seboj poljubno povezujejo. Tako smo »objeti na poti«. In naša naloga je bližnjega »objeti na poti«. Ne čakati, da nekam pride, da se najprej spremeni in prilagodi, da najprej »paše« v naša pričakovanja. Ne, objeti ga na njegovi poti, sredi njegove resničnosti. Na njegovi poti, tudi, če je ta kamnita in strma. Ali pa umazana in blatna, da se v njej ugreza vsak korak. Objeti bližnjega na njegovi poti. V njegovih izzivih. In v tej resničnosti je naša naloga »objeti z upanjem«. Pokazati na luč in smisel. Znova: vse to, ker smo sami »objeti smo z upanjem«, saj nam je bil oznanjen evangelij. In naše poslanstvo je misijonsko, naša naloga je »objeti z upanjem« vsakogar, ki se mu je upanje razblinilo. In vsa naša pot je »pot z upanjem«, saj so nebeška vrata odprta vsakomur, pot z upanjem, ker je Jezus naš sopotnik.